Dosje Maribor: so res vsega krivi Turki?

Foto: Jure Banfi

Nogometni Maribor je zavil v slepo ulico, iz katere izhoda ne vidijo več niti največji optimisti. Kje se je zataknilo? Marsikje. V Ljudskem vrtu so šli iz napake v napako in čeprav gre marsikaj očitati tudi novim turškim lastnikom vijolic, ne gre pozabiti, da NK Maribor, kot ga poznamo, brez njih sploh ne bi bilo več.

Za nogometaši Maribora je turbulenten teden, ki klubu res ni prinesel prav veliko dobrega. Resda je z zmago proti Jurovskemu Dolu s 13:0 padel klubski rekord najvišje zmage v zgodovini, a kaj ko je ta dosežek pokrit pod debelo plastjo težav, ki so se nabrale v Ljudskem vrtu.

V Mariboru je zadnjih nekaj dni prineslo pretep na treningu, ki je namesto skrbno varovane skrivnosti postal tema številka ena v slovenski nogometni javnosti, hkrati pa je kratek stik med Omarjem Rekikom in Benjaminom Tettehom odnesel tudi trenerja Radomirja Đalovića. Sledil je še prepričljiv poraz vijolic na štajerskem derbiju proti razigranemu Celju (0:3), realnost Maribora pa je ta, da je klub padel na 4. mesto prvenstvene lestvice, za vodilnimi grofi zaostaja enajst točk, lovorike in Evropa pa so le še oddaljen spomin.

In pravzaprav se moramo v iskanju začetkov ‘gordijskega vozla’, v katerega se je spremenil nogometni ponos iz Ljudskega vrta, vrniti ravno v čase, ki pri navijačih Maribora vzbujajo lepe spomine. Dejstvo je namreč, da se je mariborski padec začel že davno, davno pred prihodom turških lastnikov, ki so le nadaljevali trend strmega padca nekdaj absolutno in nedvomno najmočnejšega slovenskega kluba.

Zahovićeva zapuščina je bila hitro porušena

Obdobje nekdanjega športnega direktorja Maribora Zlatka Zahovića je bilo v nogometnem mestu ob Dravi polno uspehov, ki jih danes, ko o njih ni več ne duha ne sluha, pri navijačih vijolic še toliko bolj cenjeni. Zahović je bil dolga leta gonilna sila kluba iz Ljudskega vrta, pod njegovo taktirko si malodane ni bilo mogoče niti zamisliti, da bi bil slovenski prvak kdo drug kot Maribor. Toda tudi trofejni direktor se je po desetletju uspehov iztrošil in bil nato, čeprav je bilo uradno njegovo slovo sporazumno, umaknjen iz pisarn na Mladinski ulici.

“Oder je zdaj njihov,” je ob slovesu od Maribora poudarjal nekdanji slovenski reprezentant, ko so v Mariboru zavladali ljudje, ki so mislili, da so se v njegovi eri naučili dovolj, da lahko uspešno sami vodijo klub. Kdorkoli pa je v resnici v tem obdobju vodil Maribor … Dejstvo je, da Zahoviću, pa naj jim bo to všeč ali ne, ni segel niti do kolen. To potrjuje že samo goli rezultat.

Brez Turkov bi bil Maribor v hudih težavah

Kot obraz novega Maribora se je po kratkem obdobju Oliverja Bogatinova predstavljal športni direktor Marko Šuler. Slednjemu se tudi pripisuje največji delež ‘zaslug’ za padec vijolic, ko je (še eno dejstvo) Korošec v veliki meri samo javno izvrševal tisto, kar so se namesto njega odločali drugi.

Klub je sicer znižal proračun iz zlatih časov, ki pa je za slovenske razmere ostajal velik, hkrati pa je Šuler v blagajne Maribora s prodajami prinesel okrog 10 milijonov evrov. A ker je manjkal denar od Evrope, ki je v Ljudskem vrtu ob (tudi Šulerjevih) zgrešenih potezah, je začel Maribor korak za korakom drseti v finančno brezno, v katerega je curljalo zelo malo svetlobe.

A vse to so stvari, ki jih že poznate. Kot veste tudi to, da so situacijo v Mariboru reševali najvplivnejši ljudje evropskega nogometa, na čelu z Aleksandrom Čeferinom. Slednji je bil tisti, ki je vijolice povezal s turškim medijskim mogotcem Acunom Ilicalijem, ko se je ta pred tem oziral tako po Olimpiji kot Muri.

No, če si ljubitelji nogometa v Mariboru to priznajo ali ne, brez Turkov nogometnega kluba Maribor v Prvi ligi Telemach najbrž niti ne bi bilo. Kje bi bil, je vprašanje, na katerega zahvaljujoč kapitalu Ilicalija navijačem k sreči ni treba odgovarjati. A čeprav je turški poslovnež v klub vložil resen denar, poskrbel za nadgradnjo delovanja mladinskega pogona (dobro vprašanje, zakaj korakov na tem področju ni preslikal na člansko ekipo) in nasploh poskrbel, da vsaj na papirju Maribor ostaja konkurenčen najboljšim ekipam v Sloveniji, ni manjkalo napak, ki pričajo o tem, da Turki slovenske nogometne realnosti enostavno ne razumejo.

Turški model ne ‘preživi’ nikjer drugje

Turški nogometni model je sicer v zadnjih letih ustaljen, a težko govorimo o tem, da je uspešen. Turški klubi so obsedeni s tem, da v svoje vrste zvabijo nogometaše z zvenečim življenjepisom, pri čemer jih karakter, motivacija in želja po dokazovanju ne zanimajo preveč.

Da za uspeh v nogometu potrebuješ karakterno oziroma osebnostno homogene ekipe z močnim moštvenim duhom, boste Turkom zaman pojasnjevali. Tega enostavno ne razumejo. Posledice pa so jasne. Fenerbahče, Galatasaray in Bešiktaš se v domovini obdani z bliščem velikih imen igralcev in trenerjev borijo za primat v državnem prvenstvu, ko pa stopijo na evropske odre, so iz njih ekspresno katapultirani.

Turški nogometni model je danes v veliki meri preslikan tudi na NK Maribor, v katerem domujejo igralci vseh mogočih kulturnih in nogometnih ozadij. Tudi jeziki, ki jih govorijo v mariborski slačilnici so mednarodno zelo pestri, ustvarjanje ekipnega duha in homogenosti pa je malodane znanstvena fantastika.

Imena ne igrajo nogometa

V Mariboru manjka pravi vodja. Če ga slačilnica še ima v vse bolj obupanem Ažbetu Jugu, pa ta manjka v klubskih pisarnah, ki jim ‘poveljuje’ Čem Basgul. A nobena skrivnost ni, da se vodjo nogometnih operacij v NK Maribor pri pomembnejših odločitvah o igralcih in trenerjih ne vpraša malodane nič. Mantri, da “ima Maribor najboljšo ekipo v ligi”, pa se še posebej v tem tednu, ko je vijoličasta barka potonila v Celju, slovenska nogometna javnost le še smeji.

Drži. Liverpool, Arsenal, Manchester City, Galatasaray, Fulham, Olympiacos, vse to so klubi, ki jih imajo v svojih življenjepisih člani Maribora. A življenjepisi, čeprav potrjujejo določeno kvaliteto nogometaša, na igrišču ne zdržijo, kadar igralci niso motivirani, željni dokazovanja in pripravljeni ‘gristi’ za klub oziroma dres. No, ali pa vsaj fizično pripravljeni na nogometne napore. Tudi v slovenski ligi, ki je v očeh Turkov kljub številnim dokazom o nasprotnem še vedno podcenjena.

Moramo na tem mestu Basgulu tudi čestitati. Enajst minut suvereno in argumentirano razlagati o tako pereči temi, kot se je minuli teden zgodila v Mariboru, ni majhna stvar.

Kar je Đalović storil, je nedopustno

Če zaključimo tam, kjer smo začeli. Maribor je torej trenutno brez trenerja, način, na katerega so ostali brez njega, pa je res bizaren. Če kje, se s Čemom Basgulom strinjamo v tem, da je bil sredin pretep na treningu nekaj, kar bi v vsakem normalnem klubu pometli pod preprogo. Naj se sliši še tako čudno, nepisano pravilo v nogometu je, kar se zgodi v slačilnici (oziroma na treningu) ostane v slačilnici.

Jasno, to, kar je storil Radomir Đalović, je stisnjen rep med noge in beg iz kluba, kjer očitno Črnogorec ni prepoznal nobenega potenciala za nadaljevanje svoje kariere. Na tem nivoju je takšna poteza trenerja preprosto povedano nezaslišana. A ne pozabimo, srž problema je v tem, da je tega ‘Žalovića’, kot so ga poimenovali člani navijaške skupine viole, nekdo pripeljal v Maribor.

Tu so v Mariboru storili res veliko napako. Že iskanje naslednika Tugberka Tanrivermisa je bilo kaotično. Dolgo časa je kot glavni kandidat za novega trenerja vijolic veljal Victor Sanchez, ko pa je Španec turškim lastnikom podelil košarico, pa so, to je zdaj res očitno, skočili na prvo ime, ki se je pojavilo na trenerski tržnici. Radomir Đalović je s svojo energijo navdušil nas, navdušil je tudi nogometaše Maribora, lastnike kluba pa očitno kratko malo preslepil oziroma prevaral.

In ta situacija je spet dokazala, da Maribor potrebuje ‘šefa’, ki bo sedel v Ljudskem vrtu in ki bo vsakodnevno nadzoroval dogajanje ter vzpostavil sveto stvar zlate Zahovićeve ere. Hierarhijo.